Ekskurzija na Višarje in v Rezijo

Spoštovani,
vabimo vas na ekskurzijo TD Mitra Hajdina, ki bo v soboto, 8. Julija 2017. Tokrat se bomo podali na Višarje in v Rezijo, kjer bomo spoznali tradicijo rezijanskih Slovencev.
Odhod ob 6. uri s parkirišča pri Mercatorju na Zg. Hajdini.- vožnja mimo Slovenske Bistrice,Celja, Domžal, po Gorenjski, do mejnega prehoda Rateče in nadaljevanje mimo Trbiža, kjer bomo naredili krajši postanek za morebitna okrepčila ali nakupe,do vasi Žabnica, kjer je spodnja gondolske postaja. Z gondolsko žičnico se bomo popeljali na Sv. VIŠARJE (1766 m). Leta 1360 je neki pastir čudežno našel v grmu lesen kip Marije z detetom. Zato so na tem mestu postavili najprej kapelico, nato pa cerkev, ki pa je bila večkrat uničena, saj ji niso niti strele niti vojne prizanašale. Kljub temu so jo vedno znova obnavljali in vedno je sem prihajalo veliko vernikov. Notranjost cerkve krasi Marijin kip, čudovite freske in barvna okna. Iz samih Višarij pa se ponuja tudi čudovit razgled na okolico. Ob 11. Uri se boste lahko udeležili maše, potem pa si bomo ogledali cerkev ter ponudbo v zaselku.
Po vrnitvi v dolino bo sledila vožnja v REZIJO, dolino, kjer živi najbolj zahodna slovenska narodnostna skupina – Rezijani. Skozi stoletja so ohranili svoje posebno slovensko narečje ter številne stare šege in navade. Naselja stojijo na obeh bregovih hudourniške reke Rezije, na strmih pobočjih pravljične pokrajine. Ogledali si bomo Solbico z najbolje ohranjeno tipično arhitekturo starih rezijanskih vasi, saj je bil med potresom še najmanj poškodovan. Rezijani se nam bodo v kulturnem domu predstavili s svojim govorom in z diapozitivi. Če bo čas dopuščal, se bomo odpeljali tudi v Pušjo vas / Venzone, ki je znana po ohranjenem srednjeveškem jedru ter po pridelovanju sivke.
Proti večeru se bomo podali proti Sloveniji ter se spotoma – še na Gorenjskem - okrepčali z večerjo, da bomo zdržali pot do doma. Vrnitev je predvidena okrog 23ure.
Cena izleta:
-35€ za člane TD
- 47€ za nečlane
Cena vključuje: povratno vozovnico za gondolo na Višarje, vstopnino v Rezijanski muzej, predstavitev rezijanske kulture v besedi, plesu, sliki, avtobusni prevoz na opisani relaciji s stroški parkirnin, cestnin in dveh voznikov, večerjo na poti nazaj
Prijave sprejemamo do zapolnitve mest na mail td.mitra.hajdina@gmail.com ali na 040 298 878.
Zaradi velikega zanimanja priporočam čim zgodnjejše prijave!
Kakor vedno, bomo poskrbeli za prigrizke med potjo, DOBRODOŠLI so vsi prispevki v naravi! Bolj lačnim pa priporočamo tudi kakšen sendvič v nahbrtniku!

Veselim se poučnega in veselega raziskovanja v vaši družbi!
Sonja Brlek Krajnc, predsednica, l.r.

TD Mitra Hajdina

Občina Hajdina sicer po velikosti ne sodi med velike občine, prav gotovo pa je med tistimi, v katerih je društveno življenje najbolj bogato in živahno. Kar 36 društev ob osnovni šoli, župniji in občinski upravi organizira nekaj sto prireditev skozi leto. Skoraj ni dneva v letu, ko se v naši občini nekaj ne bi dogajalo.

Tudi pred letom 2011 je bilo tako, pa vseeno se je oblikovala skupina, ki je prepoznala tudi potrebo po ustanovitvi turističnega društva. K tej odločitvi so vodili trije najpomembnejši razlogi: izjemna kulturno-zgodovinska spomenika, izjemno bogata gostinska in nastanitvena ponudba, ki je nastala zaradi nekdanje magistralne ceste Maribor Zagreb, z izgradnjo avtoceste pa doživela velik šok, ter potreba po koordinirani promociji občine in zagotavljanju sredstev za to.

Povabilu iniciativnega odbora v sestavi Vilma Angel, Ines Čander, Silva Vogrinec, Valerija Šamprl, Karolina Roškar, Beti Drevenšek, Franc Mlakar, Matija Brodnjak in Silvestra Brodnjak, Tanja Ščavničar in Sonja Brlek Krajnc se je odzvalo lepo število somišljenikov in zgodilo se je: TURISTIČNO DRUŠTVO MITRA HAJDINA je bilo ustanovljeno na ustanovnem občnem zboru 04.04.2011.

V Turističnem društvu Mitra Hajdina se združujejo prebivalci občine Hajdina in tudi drugi, ki čutijo pripadnost temu okolju in želijo aktivno sodelovati pri razvoju turistične dejavnosti in pospeševati turizem v vseh njegovih pojavnih oblikah. Namen društva je pospeševanje in razvoj turistične in sorodnih dejavnosti ter krepitev turistične ponudbe oziroma podobe občine Hajdina in varovanje okolja, naravne in kulturne dediščine ter ljudskih običajev.

Doživeti. Doživetje.

Uvodnik Sonja

Doživeti. Doživetje. Dva pojma, ki se v turistični ponudbi danes tako pogosto pojavljata, da sta že skoraj obrabljena. Tisti, ki redno sledimo dogajanju, ju imamo že polna ušesa, kot pred časom slogana »Turizem smo ljudje«. Pa ni z nobenim nič narobe, kakor ne s samo malo manj pogostim »bistvene za današnji razvoj turizma so zgodbe«. Strokovnjaki in »strokovnjaki« nam ob tem za zgled ponujajo uspešne primere. Ob njihovi prepričljivosti marsikdo dobi občutek, da dela vse narobe, da nič ne zna, da je celo tisto, kar gre dobro v prodajo, samo kar nekaj. Da bi nekdo – občina, društva, država… - moral poskrbeti še za zgodbe in doživetja. Ker vsak sam ob vseh obremenitvah ne more. Vsak tudi plačuje davke in prispevke ter v zameno za to upravičeno tudi kaj pričakuje. Ob vsem pa se pojavi dvom o ustreznosti vsega, kar v njegovi okolici je in se dogaja. Vsa infrastruktura, vse prireditve, vse zgleda – premalo. Preslabo.

Ne podcenjujem znanja. Sploh pa ne izkušenj in pravega občutka za delo v turizmu. Vse to je nepogrešljivo. Vendar se prepogosto zgodi, da nas poučujejo tisti, ki so si tako ali drugače pridobili nekaj teoretičnega znanja, imeli možnost spoznati nekaj praks, ki jih potem v vseh okoljih ne glede na ustreznost ponavljajo in dajejo za vzor. Mi sami pa se premalo zanesemo nase.

Kaj ima moje razmišljanje opraviti z našo občino? Hkrati nič in veliko. V vsem, kar sem napisala, se lahko najdemo. Če želimo ali ne, moramo priznati, da imamo urejeno občino (pa čeprav je za to včasih potrebno pogledati drugam). Zagotovljeno imamo tudi večino tistega, kar sodoben človek potrebuje v svoji bližini – otroško varstvo, šolo, zdravstveno oskrbo, možnosti za oskrbo, rekreacijo, duhovno oskrbo, nego… Možnosti za društveno in družabno življenje je ogromno – tudi to človek kot socialno bitje potrebuje. Seveda nam tega ni nihče kar dal. To smo ustvarili skupaj. Občani. In vsak posebej. Tako so občani zagotovili tudi za občino takšne velikosti, kot je naša, bogato in kakovostno gostinsko in nastanitveno ponudbo. Tega se pogosto vsi skupaj premalo zavedamo.

V človeški naravi je nenehno strmenje k vedno boljšemu, k »vedno več« in s tem ni nič narobe. A kaj, ko nas po drugi strani pogosto zavira (pre)veliko nezadovoljstvo. Pesimizem tipa »vse je pokvarjeno, vsi so lopovi, vsi mi hočejo škodovati in nekaj vzeti, zakaj bi jaz, če drugi ne, tako ali tako ne bo nič, vse je brez veze…« je rak sodobne družbe in mi nismo nobena izjema. Imamo res nenehno razloge za to? Tudi, ko v svoji okolici vidimo, da se da? Da ima smisel? Da lahko tudi dobro sodelujemo – brez fige za hrbtom?

Zdaj se gotovo že vprašujete, kaj ima moje razmišljanje skupnega z naslovom in uvodom? Vam bom kar pojasnila s primerom: Pred tremi, štirimi leti sem se ravno v takšnem času z večjo skupino žensk potepala po Dolenjski. Ker je bil čas trgatve, nas na kosilo ni mogla sprejeti turistična kmetija, ki jo po vseh mojih izkušnjah uvrščam med v vseh pogledih najboljše v Sloveniji. Tako smo »pristale« na drugi, nekaj kilometrov oddaljeni, ki sem jo tudi že večkrat obiskala. Ta ni nič posebnega – ne po kulinarični ponudbi, ne po urejenosti, zaradi neobrezanega drevja za avtobuse tudi kar težko dostopna. Njena prednost je torej na prvi pogled samo v tem, da stoji ob zelo lepi vinsko turistični cesti, ki je jeseni poseben praznik za oči obiskovalcev. Tudi ob omenjenem obisku ni bilo nobenih sprememb. Pa vseeno so »moje ženske« po dveh urah od tam odhajale široko nasmejane, s solzami v očeh in nenehno zatrjujoč, da je že samo zaradi tega obiska bilo vredno iti na izlet! V čem je skrivnost? V zgodbi! V doživetju! Lastnica – sicer predavateljica na eni od visokih strokovnih šol za turizem – je teoretično znanje uporabila v praksi! Dokazala je, kako pomembno je poznavanje psihe obiskovalcev in le-to mojstrsko uporabila. Ženske – preobremenjene, zaskrbljene, pogosto tudi v prostih trenutkih od vsega slabe volje, mnoge utrujene, z bolečinami - je na dvorišču sprejela s širokim nasmehom, dobrodošlico, za katero bi sicer večina rekla, da od nje »lahko dobiš sladkorno« in obetom, da bodo gostje končno razvajanje, postrežene, pocartane … vse povedano tako prepričljivo, kot da to ni mogoče nikjer drugje. V tem stilu se je nadaljevalo do odhoda.

Ženske so se razcvetele in z velikim užitkom ter glasno izraženo hvaležnostjo sprejele vse – kosilo, ki bi ga verjetno vsaka od njih sama skuhala bolje (v kuhinji so »pomagale sorodnice«), vino, ki se s tistim iz njihovega domačega kraja ne more primerjati, premalo tako ali tako neudobnega prostora okrog miz, pogrinjke, ki so pri njih doma vsak dan lepši … Vsega tega niso opazile! Kakor tudi ne značilnega «tona kot z diktafona ponovljenih« zdravic in zgodb iz zgodovine in sedanjosti lastničine družine. Ne, niti namigujem ne, da je takšen način pravi! Ni! Kljub velikemu zadovoljstvu skupine sem sama imela slab občutek: da sem dovolila, da je nekdo »mojstrsko« podcenjeval moje stranke! Od takrat sem na tovrstne primere, ki jih je na žalost vedno več, posebej pozorna. Kot tudi na sorodne pojave manipulacije z gosti – ekstraugodne cene, ekstravelike porcije, ekstra zanimive prireditve… Ob vseh »ekstra« obljubah danes postaja zlata vredno »manj je več«. Manj praznih obljub kaže več spoštovanja do kupcev.

Drži:Turizem SMO ljudje! Zgodbe SO nujne v turizmu! Ampak: Doživetje, ki ga sodobni turist hoče, SMO mi sami – kot en gostitelj ali vas ali društvo ali skupnost! Ob spoštovanju vsakega obiskovalca posebej imamo odprte vse možnosti.

(Zapisano ob pripravah na 27. september – Svetovni dan turizma)

 

Sonja Brlek Krajnc, TD Mitra Hajdina